Ko sem nekoč prejel majico z logotipom, natisnjenim na levi srčni strani, sem jo prejel z najslabšim možnim priporočilom lastnika te majice: “...za prah brisati je dobra..”
Oseba od katerega sem jo prejel vsekakor ni modni navdušenec, še manj modni kritik. Zakaj potem takšen odnos do kosa oblačila, ki bi naj bil promocijsko sredstvo? Seveda je odgovor na to večplasten in problem ni tako enoznačen. Recimo, da je bila vizualna identiteta te znamke slaba, da so bile barve majice v stilu hipijevskih večerov v 60. in da mi je ovratnik majice stiskal vratno žilo.
Pa vendar stavim, da če bi bila barva majice solidna, logotip prebavljiv in model majice bolj udoben, bi lastnik majice naredil isto: ponudil bi mi top izdelek za brisanje prahu.
Poskus številka 2
Z zgornjo anekdoto se nas je zagotovo srečalo veliko in seveda je primer banalen. Predlagam, da primer malenkost obrnemo in v zgornji anekdoti zamenjamo promocijsko majico za prepoteno majico nogometaša, oziroma nogometni dres, ki ima prav tako logotip na levi srčni strani, je prav tako pisan, kot bi bil del karnevala in bi stiskal žilo na trebuhu. In recimo, da ga je celo nosil nogometaš, ki ga lahko spremljaš na televiziji v torek in sredo zvečer in zadane več kot 30 golov na sezono.
Gre tudi v tem primeru za majico, ki je dobra za brisati prah? Odgovor je seveda NE, razen če gre za barve rivalskega kluba.
Zakaj je ena majica dobra za prah, druga ne?
Če pogledamo primer od blizu, vsebujeta primera iste parametre: majica, logo, barve, model, pa vendar nogometna majica nosi več ponosa, več zmag, več pripadnosti… Dejstvo je, da bomo v podjetjih težko zgradili odnose, ki jih gradijo navijači do svojih klubov, a so primer najboljše prakse.